Potapljanje z zaprtim dihalnim krogom je starejše od potapljanja z odprtim krogom. Prvi patentiran zaprtokrožni dihalni aparat sega že v 19. stoletje. V primerjavi z odprtim dihalnim krogom je zaprti krog tišji in vdihan plin je vlažnejši ter toplejši.
Glavna ovira širši uporabi zaprtega dihalnega kroga je v preteklosti bila zapletena uporaba in nezanesljivost. Z razvojem računalnikov in elektronskih vezij pa je zaprti dihalni krog postal enostaven in zanesljiv ter tako dostopen širši potapljaški javnosti.
Izdihan plin nič več ne izdihnemo v okoliško vodo, temveč se vrne v dihalni krog, kjer se prefiltrira in obogati s kisikom. Zatem plin spet vdihnemo. Postopek se ponavlja tekom celega potopa. Na računalniku nastavimo željen delni pritisk kisika in računalnik preko solenoidnega ventila to vrednost, ne glede na globino, ohranja.
Zaprti dihalni krog bo s časom postal zaželjena oprema tako v komercialnem, kot tudi rekreativnem potapljanju, pa naj gre za podvodno fotografijo, videografijo ali raziskovanje. | |
|
Rebreather 
