Za velikonočni ponedeljek zjutraj smo štirje inštruktorji Skupine Norik-sub in štirje naši prijatelji do vrha naložili avtomobile in se odpeljali proti Munchenu. Po ogledu munchenskega živalskega vrta nas je letalo poneselo na Filipine, najprej v glavno mesto Manilo, od koder smo dalje odleteli v Puerto Princeso, glavno mesto otoka Palawan.
Tam smo si v enodnevnem premoru namenjenemu privajanju na podnebje, okolje in časovno spremembo malo spočili in si ogledali lokalne znamenitosti, predvsem bojda najdaljšo podzemno reko. Naslednji, tretji dan naše pustolovščine smo zavzeli 20-metrsko ladjo Dschubba, naslednico nekaterim znane ladje Moonshadow, ki nas je ponoči odpeljala na naš prvi pravi cilj, od kopnega 98 navtičnih milj oddaljen reef Tubbataha. Tubbataha je nacionalni park in s tem je tam prepovedan vsak poseg v naravo. Tako smo si lahko obetali bogato podvodno življenje.
Naslednjih pet dni smo lovili vreme in se skrivali v zatišnih kotičkih dveh atolov ter delali po štiri potope na dan. Okolju primerno je bilo tudi podvodno življenje – velike ribe, barvite korale, včasih močni tokovi in v le treh potopih od 19-ih nismo videli vsaj po enega morskega psa. Pa ne le male reef sharke, tudi kakšen večji se je prišel pokazat. Nad potopi smo bili navdušeni in dejstvo, da smo se zaradi skrivanja pred velikimi valovi morali odpovedati nekaterim lokacijam, nas niti ni preveč motilo.
Ladja je stara 3 leta in je nastala na podlagi desetletnih izkušenj s prejšnjo Moonshadow. Sicer špartansko opremljena kar se tiče komforta – vse je podrejeno potapljanu. Kuhar je glede na odmerjen prostor delal skoraj čudeže. Pet dni se je izteklo kot bi mignil in zavetrja je bilo konec. Sledila je divja nočna vožnja nazaj proti Puerto Princesi, saj smo lovili jutranji let. Nad večino večerje, ki je ostala, je bila navdušena vsega hudega vajena posadka ladje. Malo utrujeni in »pretreseni« smo prišli nazaj v Puerto Princeso, od koder smo prek Manile poleteli v Coron, mesto na jugu otočka Busuanga.
Tam nas je čakalo 10 potopljenih japonskih ladij iz 2. svetovne vojne. Šest ladij je bilo dosegljivih v zalivu v oddaljenosti do 1,5 ure vožnje s čolnom. Na letališču v Manili sta nas pričakala še dva prijatelja, saj smo bili na Tubbatahi omejeni s kapaciteto ladje – do osem potapljačev. Nastanili smo se v bungalovih postavljenih na kolih nad morjem.
Vsak dan smo delali po dva do tri potope na potopljene ladje, globine so se gibale od 12 do 41 m, sicer slabše vidljivosti kot smo je vajeni v tropih. Ladje smo si ogledali tako od zunaj kot tudi njihove nekatere bolj skrite kotičke. Nekatere ladje so nas presenetile s svojimi več kot 150 m dolžine, precej zanimivostmi in bogatim življenjem. Nekaj potopov smo naredili z nitroxom (kadar je le bil na voljo), večino potopov v ladje pa z dodatno varnostno jeklenko.
Enkrat smo se odpravili na drugo stran otoka, kjer nas je presenetila zelo dobro ohranjena ladja in odlična vidljivost, kar je odtehtalo tri in pol urno vožnjo v vsako smer. V sedmih dneh potapljanja ni manjkala tudi jama in jezero s sladko in slano vodo, termalno plastjo s 36 stopinjami in taninsko plastjo na globini 34 m.
Za enodnevni odmor med večdnevnim potapljanjem smo si z motorji ogledali otok in nekaj njegovih znamenitosti. V Coronu smo si hrano »organizirali« sami. Kmalu smo ugotovili, da pojem vegetarjanstva v tej državi pač ni domač. Drugače pa je po za ene manj za druge bolj drznem eksperimentiranju z lokalno hrano potovalna lekarna ostala nedotaknjena. Mogoče je k temu pripomoglo dobro (in poceni) domače pivo, s katerim smo splaknili vsako večerjo :)
Dan pred predvidenim povratkom zaradi neurja ni proti Manili poletelo nobeno letalo in že smo delali »rezervne« plane, kako bomo prišli domov. Vendar smo imeli naslednji dan srečo in pravočasno pristali v Manili od koder smo nadaljevali proti Munchenu. Druga dva kolega, ki sta nas zapustila nekaj dni prej in si ogledala še druge filipinske otoke in whalesharka pa nista imela te sreče, saj sta pokasirala prav našo nevihto predzadnjega dne in sta se namesto z letalom v Manilo vrnila z avtobusom ter tako zamudila let v Munchen. Sta si pa ogledala Manilo in videla whalesharka :)
Ostali smo se po 35 potopih v 28–30 stopinjski vodi vrnili domov polni vtisov. Vmes smo zamenjali 8 (različnih) letal in kljub filipinski nezanesljivosti razen smole omenjenih dveh kolegov je začuda vse potekalo po planu. Preskusili smo 35 let staro konzervo, pa majhno propelersko škatlo in tudi najnovejšega Boeinga 777 z velikim touchscreen zaslonom pred vsakim sedežem v ekonomskem razredu.
Pot je trajala skupaj 21 dni za 12 dni potapljanja in tri proste dneve.
